Moje sklede, ki so popolnoma okroglih oblik izdelujem s postopkom ročnega struženja. Pri struženju lesa uživam od samega začetka, ko les vpnem v stružnico pa do zaključnega poliranja. Všeč mi je, ko izdelek začne dobivati obliko, hkrati pa se v njem začnejo pojavljati barve in vzorci, ki jih je pred začetkom dela nemogoče predvideti. Ti vzorci in barve me vedno znova impresionirajo in dvomim, da se bo to kdaj spremenilo.
Pri svojem delu najprej uporabim motorno ter tračno žago za pripravo materiala, stružnico in nekaj različnih dlet. Poleg tega pa uporabljam še vpenjalno glavo za stružnico, brusilnik dlet, ploščo za ponovno vpenjanje in še cel kup pripomočkov, ki pripomorejo k temu, da je končni izdelek kvaliteten.
Za struženje so primerni skoraj vsi listavci, saj v njih ni smole. Fantastični vzorci in teksture so v orehu, jablani, slivi. Lepi izdelki nastajajo tudi iz javorja, jesena, hruške in češnje, poleg naštetih pa obdelujem tudi brest in brezo. Prav vsak les je edinstven. In če me kdo vpraša kateri je moj najljubši? Hmm, težko vprašanje – mogoče oreh, ali pa jesen.
Kakšen les se najlažje struži?
Najraje stružim svež les. Torej les, ki je še zelo vlažen in prožen. Zaradi tega je struženje lažje in dletom bolj prijazno kot struženje suhega, trdega lesa. Vendar pa izdelka iz svežega lesa ne končam takoj, pač pa izdelam polizdelek, katerega stene so debele od 2 do 3 cm, oblika pa je določena ‘na grobo’. Takšen polizdelek premažem z voskom za enakomerno sušenje, ter ga za nekaj mesecev odložim v škatlo z ostružki – tukaj poteka počasno sušenje. Po nekaj mesecih z merilcem vlage odčitam vsebnost vlage v lesu in ko je odstotek lesne vlage nižji od 12%, je izdelek dovolj suh za zaključno struženje, brušenje ter poliranje.
Zakaj izdelka iz svežega lesa ne končam takoj?
Med procesom sušenja se les ne suši enakomerno – iz nekaterih delov vlaga izhlapi hitro, medtem ko se drugi deli lesa sušijo bistveno daljši čas. Zaradi te neenakomernosti sušenja se les zvija in spreminja obliko, kar mnogokrat povzroči, da les poči – tega pa pri izdelavi mojih izdelkov ne želim. In ker se les zvije, je zelo pomembno, da ima polizdelek dovolj debele stene, da lahko v fazi zaključne obdelave iz njega ponovno naredim popolnoma okroglo obliko.
Po nekaj mesecih počasnega sušenja je polizdelek pripravljen na zaključno obdelavo. Skledo ponovno vpnem v stružnico, zavrtim in z dletom oblikujem končno obliko izdelka. Ko mi je oblika všeč skledo še zbrusim, zaščitim z naravnim oljem in spoliram z balzamom za les, ki ga iz domačega čebeljega voska izdelujem sam. Za piko na i na dno sklede odtisnem še Mojster Jaka logo in skleda je pripravljena na novega lastnika.